Si se kdaj vprašala kaj je bistvo odpuščanja?
Vsaka izmed nas se v življenju srečuje z različnimi situacijami in ljudmi, ki v naših srcih pustijo rane. Največji vtis pustijo družinski člani, še posebno tisti, s katerimi smo povezani s krvno vezjo.
Že od otroštva čutim, da nisem enako sprejeta s strani mojih staršev. Še posebno zakomplicirana je povezava z mojim očetom. Dolga leta sploh nisem zaznala, kako me to boli in omejuje. Šele pred nekaj leti sem počasi začela luščiti plasti in ugotovila, da sem jaz tista, ki moram ukrepati in zakrpati mojo bolečino. Ta je nastala že v zgodnjem otroštvu in se z leti nikakor ni zakrpala, temveč le povečevala.
Mirno sem sprejemala nastajanje te situacije in se dolga leta nisem menila zanjo.
Zakaj bi se, saj sem sama svoj človek. Svoja osebnost. Ne bom pustila, da drugi vplivajo name! Saj sploh ne vplivajo name! Ja, pa vplivajo. Ne, pa ne! A če ignoriram, težava izgine? Kaj pa če pogledam stran? Kaj pa če se delam, da je sploh ni?
Bolj sem kopala po mojem vidiku situacije, bolj sem ugotavljala, da sem prizadeta. Kot majhna punčka, ki jo okregaš in ne ve kaj je naredila narobe. Krivica, ki se mi je dogajala je bolela vedno bolj, tem bolj, kolikor težje sem opravljala službo. Spraševala sem se, zakaj je oče sestri in njeni družini omogočil lagodno življenje, jaz pa sem se morala za razliko od nje vedno prekleto potruditi, da sem kaj dosegla.
Spoznala sem, da se nezavedno očetu kar naprej dokazujem.
Pomembno je bilo, da sem v karieri dosegla vodilni položaj, da sem napredovala, pa da sem zaključila magisterij, pa da sem...
Pri vsem tem stremenju po ugajanju in koščku ljubezni pa nisem zaznala, da uničujem sebe. Ni bilo pomembno, da sem zaradi kariere morala na stran postaviti potrebe družine. Služba je bila na prvem mestu. Saj bo prišel čas, ko... Ne samo, da je bila družina, ki me je vedno podpirala zapostavljena, zapostavljeno je bilo tudi zdravje, za katerega nikoli ni bil tisti pravi čas. Še ko me je močno izdalo, sem se na delo vrnila takrat, ko telo ni bilo pripravljeno.
Ustvarjala sem hribe in doline, gore in jezera, vrhove in brezna in na koncu pristala v breznu.
Počasi sem se začela zavedati, da moram bolečino oddati tja, kjer sem jo dobila. V določenem trenutku sem povedala očetu kaj čutim in kaj mi ni všeč. Je razumel? Pravzaprav ne čisto. Je to pomembno? Niti ne, kajti s tem sem sama čutila OGROMNO olajšanje in pozdravila del ranjenega srca.
Zdaj košček po košček zdravim odnos, ki mi je prizadejal veliko gorja. Pot me je pripeljala tudi v vode kitajske metafizike, to je veda, ki združuje starodavna znanja kitajskih modrecev in temelji na poznavanju pretoka in vpliva energij okolja na nas same. S pomočjo ene izmed tehnik izberem dan, na katerega energije 10-kratno podpirajo moč odpuščanja. Ta dan se imenuje Nebeški dan odpuščanja. V enem letu je samo 6-7 takih dni.
Ta dan se posvetim vsem tistim za katere menim, da so me v preteklosti prizadeli. Posvetim se vsem oviram, prepirom, zameram, jezi in želji po maščevanju.
Moč odpuščanja je mogočna!
Je kot slap pod katerim stojiš da s tebe spere vso umazanijo zamer, jeze in maščevalnih misli, ki te obremenjujejo, da ne zmoreš reči NE ali stopiti korak naprej.
Vabim te, da skupaj z mano 5. junija počastiš Nebeški dan odpuščanja
in počistiš z bolečino, ki jo nosiš v svojem srcu. Vzemi si pet, deset minut časa zase. V mislih se dotakni oseb ali situacij, ko si čutila bolečino in jim z vsem srcem oprosti in odpusti. Na koncu se zahvali za to življenjsko izkušnjo, kajti vedi, da je bila potrebna.
Če tako čutiš, mi piši kako si ti doživela ta dan, kaj se je v tebi sprostilo?
Ne pozabi, da bom v procesu s teboj, da te podprem.
Srečno!